Armensko-azerbajdžanskega konflikta ni mogoče mirno rešiti

Armensko-azerbajdžanski konflikt je nastal z ozemlja Gorski Garabagh. Tudi v času Sovjetske zveze je ta dežela pripadala Azerbajdžanski republiki. Le Sovjetska zveza ni obstajala že več kot dvajset let, in ta problem je do zdaj ostala nerešena. In zaenkrat stoji mirno. Voditelji držav, ki se prijavljajo za to ozemlje, se med seboj ne morejo strinjati, toda kaj lahko rečemo o prebivalstvu v Gorskem Karabahu.

Karabaški konflikt

Ta opozicija se je začela v dvajsetih letih, ko so Armenci začeli zaprositi vlado, naj Karabahu pod nadzorom Armenije. Azerbajdžani, ki so živeli na tem ozemlju, so protestirali. Vsi so začeli potegniti odejo. Tam se je sprožil armensko-azerbajdžanski konflikt, ki se do zdaj ni zmanjšal. Na tem območju se redno pojavi streljanje. Poskusi pomiriti državljane, ki so bili skoraj enakopravno na območju Gorskega Karabaha, so bili neuporabni.

Morda zaradi arbarnosti obeh držav armensko-azerbajdžanski konflikt ne odstrani iz slepe ulice. 1992 je bil označen kot vrhunec konfrontacije, republika pa je postala ena izmed vroče točke Vzhod. Začela se je vojna med prebivalci republike Nagorno-Karabah. Armenija in Azerbajdžan sta prejeli oboroženo podporo iz Rusije, ki je na ta način poskušala nadzorovati konflikt. In šele takrat, ko so leta 1994 ruski mirovniki vstopili na ozemlje Karabaha, so vojaške operacije prenehale. In konflikt je do danes ostal nerešen. Svetovne države, ki gledajo na to, ne vplivajo, razmišljajući o mirovnih pogovorih kot edini izhod iz situacije.

Sodobni načini reševanja problema

Armensko-azerbajdžanski konflikt še zdaleč ni rešen. Teritorialno območje Gorskega Karabaha še vedno uradno pripada Azerbajdžanu in iztržijo armenske državljane iz uradnega in pravnega sprejema državljanstva, sicer zahtevajo, da zapustijo državo. Pred nekaj meseci je v konfrontacijski coni umrl armenski vojak. To je povzročilo sproženje konflikta z obnovljeno močjo. Včasih se požar med vojaki vžge.

Armenski predsednik Serž Sargsjan je napovedal, da bo rešil ta problem le s pogajanji. Če Azerbajdžan sproži vojaške akcije, se bodo preselili daleč preko meja ozemlja države, kot je Nagorno-Karabah. Po mnenju Sargsiana je nemogoče priznati konflikt tega obsega, ker bo to pomenilo ogromno človeških žrtev. Toda azerbajdžanska vlada kategorično zavrača pogajanja in vztraja pri vojaški rešitvi problema. Dejstvo je, da se voditelji držav ne želijo medsebojno koncesije. Vsakdo brani svoje mnenje, ne da bi poslušal svojega nasprotnika. Armenija trdi, da se morajo prebivalci Gorskega Karabaha sami odločiti, katere države se bodo pridružile. Azerbajdžan pa po drugi strani ne odstopa od ideje o uradnem določanju ozemlja za sabo, da se preselijo begunci, ki so pobegnili od tam. Svetovni analitiki panike in zahtevajo posredovanje drugih držav, saj kmalu situacija narekuje bojišče.