Lizbonska pogodba

EU, ki je največji politični center, je v svoji sestavi doslej, 27 držav. Vendar pa je leta 2004, ko je štelo le 25 držav, postalo neobvladljivo in je začelo izgubljati svoj demokratični značaj. Zato se je v tem času močno zastavilo vprašanje sprejemanja ustave za Evropsko unijo. Več let svojega razvoja je omogočilo, da bi dobili zelo demokratični zakon, ki ga bodo nato podpisale vse sodelujoče države. Vendar ga je podpisalo samo 18 držav. Zato je bilo treba večino norm zakonov izbrisati ali spremeniti.

Nov dokument o reformah je bil imenovan "Lizbonska pogodba", ni uporabil besede "Ustava" in je bil podpisan 13. decembra 2007 v kapital Portugalske vseh sedemindvajset držav strukturo Evropske unije. Tako je ta pogodba nadomestila staro ustavo Evropske unije in je imel cilj reformirati sistem upravljanja Evropske unije in postal tudi osnovo za delovanje EU v naslednjih dvajsetih letih.

Lizbonski sporazum je utrdil ravnovesje med interesi in cilji države članice EU, s tem pa mu daje status "velike moči".

Besedilo te pogodbe je spremenilo glavne tri dokumente Evropske unije: Rimska pogodba, Maastrichtska pogodba in jedrska energija. Pravna podlaga Unije sta dve posodobljeni akti: DES in DFES, obe imata enako pravno veljavo.

DEC vključuje glavne naloge in cilje, temelje in načela EU. V njem so opisane metode sodelovanja sodelujočih držav, pa tudi opisuje zunanjepolitične dejavnosti Unije in njeno varnostno politiko. DFES obravnava smer politike EU, njeno svobodo, zakonitost in varnost, pa tudi sistem regulacije zunanjih komunikacij, financ.

Lizbonska pogodba ima več protokolov, ki so sestavni del glavnih pogodb. Tako razjasnejo določbe pogodb ali oblikujejo položaj nekaterih držav glede različnih vprašanj. Poleg tega ta pogodba uvaja sistem pristojnosti, to pomeni, da Evropska unija nima pravice prekoračiti pristojnosti, ki jo zagotavljajo sodelujoče države.

Lizbonska pogodba predvideva tudi tristopenjski sistem upravljanja Evropske unije, ki ga sestavljajo institucije, ki imajo pooblastila, druga telesa, ustanovljena na podlagi odločitev institucij, in ti institucij.

V institucije so bile dodane dve strukturi: Svet, ki je najvišji organ politične oblasti in Centralna banka. Svet ima predsednika, ki je izvoljen za dve leti in pol, ter visoki predstavnik EU za varnostno politiko in zunanje zadeve. Število članov poslancev ne sme presegati sedemsto petinšestdeset.

Lizbonska pogodba določa, da tiste države, tako imenovane, predsedovanje Svetu, ta delovna mesta sodelujejo 18 mesecev.

Sodelujoče države imajo pravico skleniti pogodbe zase, če ne nasprotujejo sporazumom, ki jih podpiše Evropska unija, ali ne presega njegove pristojnosti.

Tako je Lizbonska konvencija omogočila EU, da opredeli in izvaja zunanjo in varnostno politiko, vključno z obravnavo delovanja notranjega trga in carinske unije, trgovinskih, gospodarskih, teritorialnih in socialna politika. Poleg tega ima EU pravico obravnavati vprašanja energetike, javnega reda, prometa, okoljskih in zdravstvenih problemov ter številnih drugih vprašanj. EU se zavezuje, da bo vsem državam udeleženkam nudila pomoč in podporo na področju izobraževanja, kulture, turizma in medicine.