Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE): struktura, cilji
Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi je pomemben meddržavni organ, katerega glavna naloga je ohranjanje miru in stabilnosti na celini. Zgodovina te strukture je starejša od desetletja. Toda dejanska uspešnost organizacije je že dolgo sporna. Ugotovimo, kaj je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, se naučite njegovih glavnih ciljev in funkcij ter kratko zgodovino dejavnosti.
Vsebina
Zgodovina ustvarjanja
Najprej naj ugotovimo, v kakšnih okoliščinah je bil OVSE ustanovljen.
Zamisel o sklicu sestanka predstavnikov držav, ki so delali splošna načela mednarodnega politike v regiji, je bila prvič objavljena v Bukarešti leta 1966, predstavniki evropskih državah socialističnega tabora, so del enote ATS. Kasneje je to pobudo podprla Francija in nekatere druge zahodne države. Odločilen prispevek pa je dal položaj Finske. Bila je ta država, ki je predlagala, da se ta srečanja odvijajo v glavnem mestu Helsinki.
Faza predhodnega posvetovanja je potekala od novembra 1972 do junija 1973. Sestanek so imeli delegati 33 Evropske države, kot tudi v Kanadi in Združenih državah. Na tej stopnji je bila pripravljena splošna priporočila za nadaljnje sodelovanje, pravila in dnevni red pogajanj.
Prvo srečanje je potekalo v začetku julija 1973. Od tega dne so bili šteti dejavnosti OVSE. V tej fazi so sodelovali ministri za zunanje zadeve vseh evropskih držav, razen Albanije in dve severnoameriški državi. Glavne teme so bile ugotovljene kontaktne točke, kar se je odražalo v "končnih priporočilih".
V drugi fazi, ki je potekala v Ženevi od septembra 1973 do julija 1975, predstavniki držav pogodbenic pojasniti najpomembnejše točke splošnega sodelovanja, tako da v celoti izpolnjuje interese vseh udeležencev, in usklajevati vsa vprašanja.
Neposredni podpis končnega akta je potekal konec julija - zgodaj avgusta 1975 v Helsinkih. V njem so sodelovali vrhunski voditelji vseh 35 držav pogodbenic. Končni sporazum je imel uradno ime "Sklepna listina KVSE", ki je bil neuradno imenovan Helsinški sporazum.
Glavne določbe Helsinskega sporazuma
Končni dokument Helsinskega sporazuma je uradno formaliziral rezultate druge svetovne vojne. Poleg tega je bilo izdelanih 10 glavnih načel mednarodnih pravnih odnosov. Med njimi je treba izpostaviti načelo nedotakljivosti obstoječih teritorialnih meja v evropskih državah, ki niso motenj, enakosti držav, spoštovanje temeljnih svoboščin, pravico narodov, da odločajo o svoji usodi.
Poleg tega so bili oblikovani skupni dogovori o medsebojnih odnosih na kulturnem, vojaško-političnem, pravnem in humanitarnem področju.
Nadaljnji razvoj organizacije
Od takrat se je Svet za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE) začel redno sestajati. Srečanju v Beogradu (1977-1978), Madrid (1980-1983), Stockholmu (1984), in na Dunaju (1986).
Eden od najpomembnejših je bil srečanje v Parizu septembra 1990, v katerem je sodelovalo najvišje vodstvo sodelujočih držav. Sprejela je znamenito Pariško listino, ki je zaznamovala konec hladne vojne, podpisala sporazum o orožju in pomembne organizacijske zadeve za nadaljnja posvetovanja.
Na moskovskem srečanju leta 1991 je bila sprejeta resolucija o prednostni obravnavi človekovih pravic nad domačimi zakoni.
Leta 1992 je bila na srečanju v Helsinkih preoblikovana KVSE. Če bi bil prej v resnici forum za komunikacijo med vodstvom držav članic, se je od takrat začel spremeniti v polnopravno stalno organizacijo. V istem letu je Stockholm uvedel novega generalnega sekretarja KVSE.
Na sestanku v Rimu leta 1993 so bili doseženi dogovori o ustanovitvi Stalnega odbora, kjer so sodelujoče države poslale svoje delegate v misijo.
Tako so KVSE bolj začela pridobivati značilnosti trajno delovanje organizacije. Da bi ime odločbe je bila opravljena v skladu z dejansko obliko leta 1994 v Budimpešti, ki je zdaj v KVSE se ne bo imenoval drugače kot za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Ta določba je začela veljati z začetkom leta 1995.
Potem ko je bilo to pomembno srečanje delegatov OVSE v Lizboni (1996), Kopenhagen (1997), Oslo (1998), Istanbul (1999), na Dunaju (2000), Bukarešta (2001), Lizbona (2002), Maastricht (2003), Sofiji ( 2004), Ljubljana (2005), Astana (2010). Informacije na forumih razpravljali regionalna varnost, terorizma, separatizma in problema človekovih pravic.
Treba je opozoriti, da Rusija od leta 2003 zaseda položaj OVSE, ki se pogosto razlikuje od položaja večine drugih sodelujočih držav. Zaradi tega je veliko skupnih rešitev blokiranih. Nekoč so celo govorili o morebitnem umiku RF iz organizacije.
Cilji
Glavni cilji, ki so jih države OVSE postavile pred seboj, so doseganje miru in stabilnosti v Evropi. Za izvedbo te naloge, je organizacija aktivno vključi v reševanje spora med pooblastili in znotraj držav članic, nadzor širjenja orožja, ki opravljajo diplomatske dejavnosti preventivne narave, da bi preprečili morebitne konflikte.
Organizacija spremlja gospodarske razmere in ekologijo v regiji ter spoštovanje človekovih pravic v Evropi. Dejavnosti OVSE so namenjene spremljanju volitev v sodelujočih državah, tako da jim pošiljajo opazovalce. Organizacija spodbuja razvoj demokratičnih institucij.
Sodelujoče države
Evropa ima največjo zastopanost v organizaciji. OVSE na splošno ima 57 držav članic. Poleg Evrope, organizacija neposredno vpleteni dve državi v Severni Ameriki (Kanada in ZDA), kot tudi številne azijske države (Mongolija, Uzbekistan, Tadžikistan, Turkmenistan, in tako naprej. D.)
Toda status udeleženca ni edini, ki obstaja v organizaciji. Partnerji v sodelovanju so Afganistan, Tunizija, Maroko, Izrael in številne druge države.
Struktura organov OVSE
Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ima precej obsežno vodstveno strukturo.
Za reševanje najpomembnejših vprašanj, ki so globalne narave, se srečuje vrh voditeljev držav in vlad. Odločitve tega organa so odločilnega pomena. Vendar pa je treba opozoriti, da je bil takrat srečen leta 2010 v Astani in pred tem - šele leta 1999.
Za razliko od vrha se Svet zunanjih ministrov sestane letno. Poleg razprav o najpomembnejših vprašanjih je njegova naloga izvoliti generalnega sekretarja organizacije.
Stalni svet OVSE je glavni organ te strukture, ki stalno deluje in se sreča vsak teden na Dunaju. Sodeluje pri razpravi o postavljenih vprašanjih in odločanju o njih. Sedanji predsednik je vodja tega organa.
Poleg tega so pomembna strukturna telesa OVSE Parlamentarna skupščina, Urad za demokratične institucije, Forum za varnostno sodelovanje.
Prve osebe v OVSE so izvršni predsednik in generalni sekretar. Podrobnosti o teh stališčih in nekaterih strukturnih organih OVSE bodo podrobneje obravnavane v nadaljevanju.
Predsedujoči
Predsedujoči je odgovoren za upravljanje in organiziranje sedanjih dejavnosti OVSE.
To stališče zaseda minister za zunanje zadeve države, ki predseduje OVSE v letošnjem letu. Leta 2016 bo to častno misijo opravila Nemčija, kar pomeni, da je predsednik OVSE zunanji minister Nemčije F.-V. Stanmayer. V letu 2015 je nastopil predstavnik Srbije Ivica Dačič.
Naloge predsednika vključujejo usklajevanje dela organov OVSE in zastopanje te organizacije na mednarodni ravni. Na primer, Ivica Dačič je leta 2015 aktivno sodeloval pri reševanju oboroženega konflikta v Ukrajini.
Položaj generalnega sekretarja
Druga najpomembnejša delovna postaja v organizaciji je generalni sekretar. Izvolitev na to delovno mesto Svet ministrov opravlja vsake tri leta. Trenutno generalnega sekretarja je italijanski Lamberto Zannier.
Pristojnosti generalnega sekretarja vključujejo vodstvo sekretariata organizacije, to je, da je dejansko vodja uprave. Poleg tega ta oseba deluje kot predstavnik OVSE v odsotnosti vršilnega predsednika.
Parlamentarna skupščina
Parlamentarna skupščina OVSE vključuje predstavnike vseh 57 udeležencev. Ta struktura je bila ustanovljena leta 1992 kot medparlamentarna organizacija. Sestavlja ga več kot 300 poslancev, ki jih delegirajo parlamenti sodelujočih držav.
Sedež tega telesa je v Kopenhagnu. Prve osebe parlamentarne skupščine so predsednik in generalni sekretar.
V okviru PSACE obstajajo stalni in trije specializirani odbori.
Kritika
V zadnjih letih se kritike organizacije povečujejo. Številni strokovnjaki trdijo, da zdaj OVSE ne more rešiti resnično ključnih izzivov in jih je treba reformirati. Zaradi narave odločanja lahko številne odločitve, ki jih podpira večina članov, blokira manjšina.
Poleg tega obstajajo precedensi, ko se tudi sprejete odločitve OVSE ne izvajajo.
Pomen OVSE
Kljub vsem pomanjkljivostim je težko preceniti pomen OVSE. Ta organizacija je platforma, kjer lahko sodelujoče države najti skupno stališče o spornih vprašanjih, reševanje sporov, da se dogovorijo o skupnem stališču o rešitvi določenega problema. Poleg tega si organizacija močno prizadeva za zagotovitev človekovih pravic v evropskih državah in za demokratizacijo družbe.
Ne pozabite, da je bila hladna vojna pravočasno prekinjena, nenazadnje zaradi posvetovanj v okviru KVSE. Hkrati je treba poskušati zagotoviti, da nova organizacija v celoti oborožuje nove politične in humanitarne izzive. To pa zahteva reformo OVSE.
- Organizacija ameriških držav (OAS)
- Dekodiranje UNESCO: zgodovina in naloge
- Kaj je OVSE? Sestava, misije in opazovalci OVSE
- Vojaško-politična zveza NATO: seznam držav
- Dekodiranje CSTO. Sestava OVSE
- Države Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. OECD in njene dejavnosti
- "Velika dvajset": zgodovina in cilji organizacije. Katere države so vključene v G20?
- Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN): namen ustvarjanja, funkcije
- Države Velike sedme: seznam in zgodovina mednarodnega kluba
- Države EU: zgodovina združevanja, članstvo, cilji in dosežki, struktura
- Srečanje o sodelovanju in varnosti v Evropi: datum, vloga
- Zgodovina Zgodovine ustvarjanja in strukture ZN
- Evropska vesoljska agencija: zgodovina ustvarjanja, funkcije in dejavnosti
- Vojska Španije: sestava, vodstvo. Oborožene sile Španije
- Mednarodne organizacije: pravni vidik
- Mednarodne organizacije sveta
- Struktura ZN
- Specializirane agencije ZN in njihov namen
- Koliko držav v ZN je pripravljeno spoštovati listino organizacije
- Varšavski pakt je protiutež Natu
- Organizacija kot predmet upravljanja: njene komponente in procese