Heine, `Lorelei`: stara nemška legenda

Rhine blizu Cape Loreley močno zoži potek. Na tem mestu je zelo nevarno za plovbo. Poleg tega je tu, da je zelo globoka. Vetra zavije okoli rta in na nasprotni strani sliši zvok slapa. Ime je bilo nekoč prevedeno kot "skale, ki šepetajo". Pod vodo so bili grebeni, ki so ustvarili nevarne tokove turbulence. Vse skupaj je povzročilo veliko razbitin. Mladi romantični pesnik v knjigi Pesmi leta 1823 je postavil balado "Lorelei". Heinrich Heine ni bil prvi, ki se je obrnil na to temo. Romantiziral jo je, saj je bila potrebna era in njegova osebna doživetja.

Heine Translation

Ne enkrat in ob različnih časih so se najboljši ruski pesniki posvetili Heinejevi pesmi "Loreley". V vsakem od njih lahko najdete razlike. Najboljši prevod heine "Loreley" je delo S. Marshaka. Toda ta izbira je subjektivna prednost. Avtor tega članka je všeč prevod Heinejeve balade "Loreley", ki ga je ustvaril William Levik. Prav tako je zanimivo primerjati prevod s podnizom. V nemški poeziji je to delo tako dirljivo in glasno, da je postal ljudska pesem.

Tema pesmi

Na kratko opišite, kaj Heine govori. Lorelei - zlatovolosaya lepa ženska - sedi na visoki skali in poje, tako da vsak, ki gre mimo njega, nevede meče vesla ali jadra, in začeli poslušati njeno petje in gledajo kot ona češe njeni zlati lasje zlato greben. V tem času je zrak hladen, temnejši Heillip-Rhine teče mirno. Slika je tako lepa, da bralec in plavalec pozabita na zvitost Rena. To ni presenetljivo, da dobi Shipman navajeni iskrico na vrhu pečine in posluša skrivnostnih melodičnih rime. Nenehno opazuje kamenje in pred njim stoji le lep pogled, čigar božanski zvok absolutno povzroči, da se mu ne zdi. Konec je vedno isti - plavalec umira. To, kot je dejal v prvih stanzah Heine, je pravljica o starih časih.

Pesmi pesmi

V ruskem jeziku je Wilhelm Levik izbral amfibrachium. Rima je uporabil kot križ, kot v originalu. 24 vrstic od prevajalca in 24 vrstic v nemški pesmi. Začeli smo razmišljati o Heinejevi pesmi "Loreley". Naš pesnik sploh ni odstopal od Heine. Lirski junak je na obali, njegova duša pa je nerodno zaradi žalosti. Preganja ga stara pravljica, ki jo bo zdaj povedal. Pesnik počuti, da je hladna voda iz vode. Raine je zaspala v temi. Lirski junak prehaja v drug svet in vidi zadnji žarek gorečega sončnega zahoda in dekle, ki ga osvetli na pečini.

Lorelei

V pesmi ni nobenega dejanja. Vse o opisu usodne lepote. To je to, vse v zlati sij (ta beseda se uporablja trikrat, postavi ob bok, pa tudi tri ponovitve njegov Heine), občuduje lirskega junaka, nikoli ob oči. Njegovo gladko delovanje - dekle mirno česanje lase (ta stavek ponovi dvakrat Heine - Sie kämmt Ihr Goldenes Haar, Sie kämmt es mit goldenem Kamme) - fascinantno počitek. Čarobna pesem izliva iz ust, popolnoma očara in ga očara. In ne le njega, temveč tudi oskarjev, ki so pozabili na valove. Zdaj se bo zgodila tragedija: plavalec bo pogoltnil vode. Heine o tem govori kot dogodek, ki ga ni mogoče preprečiti (Ich glaube, die Wellen verschlingen). Moč petja Lorelei preplavi vse. To je žalostno, v zadnjih dveh verzih poudarja nemškega pesnika: Und das hat mit ihrem Singen, Die Loreley getan.

Nevarni obrat

Pesem polna neznane moči, tako ujame vesla, da ne vidi ogromne kamnine pred njim. Samo pogleda na višino, na lepo zlato služkinjo Lorelei. Lirski junak predvideva konec: valovi se za vedno zaprejo nad veslacem. Celoten razlog peva Lorelei.

Zakaj avtor skrbi za staro zgodbo?

Morda, ker je ne tako dolgo nazaj preživel propad njegovih upov. Ponovno prebiranje Brentana, Heine srečal podobo usodne, poleg njegove volje, ki je nosilec lepote, lepoto, ki jo je vzbujala. Pesnik je bil zaljubljen v bratranec Amalie, ko je živel v Hamburgu, vendar mu ni odgovorila. Njegove izkušnje so vlili v linijo balade. V danih nacizmih so Heine knjige pekli na kocki. Dovoljen je bil le Lorelei, ki je bil zaznan kot ljudski.