Jezikovna osebnost - kako se oblikuje in kaj vpliva

V 20. stoletju - in zdaj v 21. stoletju - humanitarno področje znanja čedalje bolj ustvarja človek - njegove značilnosti, vedenje, značaj - v središče znanstvenih raziskav. V jezikoslovju je opaziti enako: jezik nas zanima ne kot abstraktni pojav, temveč kot manifestacija človeške narave, razvoja in dosežkov. V znanosti še vedno ni enotnega pojma in opredelitve, kaj je "jezikovna osebnost". Kljub temu, skupaj z "jezikovno sliko sveta" - s tem povezanim pojmom - ta pojav zaseda znanstvenike na vseh ravneh učenja jezikov - od fonetike do tekstologije. V zelo generalizirani formulaciji lahko rečemo, da je jezikovna osebnost zbirka jezikovnega vedenja in samoizražanja osebe. Oblikovanje diskurza posameznika nalaga vtis predvsem na njegov materni jezik.

In tu bi morali opozoriti na tiste jezikovne hipoteze (na primer hipotezo Sapir-Whorf), v skladu s katero je jezik, ki določa razmišljanje. Na primer, za rusko govoreče ljudi, koncepte specifičnih in nedoločen članek, ki so elementarno zaznavajo prevozniki Germanski jeziki (Angleščina, danščina, nemščina). In v primerjavi s poljščino, v ruskem jeziku ni "ženske-realne kategorije". To je, če Pole razlikuje (recimo, s pomočjo zaimkov ali oblike glagola), ali gre za skupino, v kateri so obstajale samo ženske, otroci ali živali ali kako drugače - o skupini, v kateri je bil prisoten vsaj en človek, za Rusijo ni bistvenih razlik. Kaj vpliva na to? O napakah v preučevanih jezikih, ki so posledica slabega poučevanja, ampak druge jezikovne zavesti, različne jezikovne osebnosti.

Celo v svojem maternem jeziku govorimo drugače, recimo, med vrstniki, z učitelji, na forumih. To je odvisno od sfere komuniciranja, uporabljamo različne kvalitete naše individualnosti - kar je naša jezikovna osebnost, izbira rečnika, konstruiranje stavkov, slog. Na njegovo oblikovanje vpliva ne samo materni jezik kot tak, temveč tudi vzgojno okolje, stopnja izobrazbe in področje specializacije. Upoštevati je treba dejstvo, da se bo jezikovna osebnost zdravnika, na primer, razlikovala od jezikovne osebnosti programerja ali kmetijskega delavca. Zdravniki bodo pogosteje uporabljali medicinsko terminologijo, celo v navadnem govoru bodo njihova združenja in primerjave pogosteje povezana s človeškim telesom. Medtem ko so v inženirjevem govoru metafore pogosteje povezane z mehanizmi in stroji. Tako je struktura jezikovne osebnosti odvisna od številnih dejavnikov. Okolje, v katerem smo bili vzgojeni, pa ustvarja temelje, tako kot naš značaj in osebnostne značilnosti, je ta struktura v stalnem razvoju in pod vplivom okolja našega prebivališča. Bodite pozorni na to, kako priti v drugo družino - recimo, poročiti se - deklica začne govoriti malo drugače, pri čemer uporablja besede ali »izreke« v družini njenega moža. Stanje je še bolj zanimivo, če jezikovna osebnost še naprej razvija v tujem okolju. Torej, govor emigrantov se razlikuje po številnih funkcijah, je vtisnjen z jezikom, v katerem morajo vsak dan komunicirati.

V teoriji in praksi jezikoslovja ima posebno mesto jezikovna osebnost prevajalca. Dejstvo je, da prevajalec ni le nosilec določene kulture, ampak tudi posrednik - posrednik - oddajnik pojavov ene kulture v drugega. Njegova naloga je ne le posredovanje informacij, temveč tudi pogosto za ponovno ustvarjanje enake moči čustvenega vpliva na bralca, za prenos istega obsega občutij in združenj, ki jih izvirni jezik prikliče. In se izkaže, da je to absolutno "cilj" ne more prenesti v prakso, kot je v vsem - od mest, ki niso bila razumljena ali napačno razumljena, in se konča z izbiro frazeologije in metafor - vpliva na jezikovno identiteto prevajanja. To je še posebej jasno vidno v primeru prevodov iste pesmi različnim prevajalcem. Tudi v istem časovnem intervalu (na primer, prevod Petrarha, ki je nastopal pesniki srebrne dobe) slog, figurativni sistem in končno celoten učinek iste pesmi v različnih prevodih bo radikalno drugačen.