Državna regulacija cen

Ali lahko država intervenira? cenovna politika v tržnem gospodarstvu? Odgovor na to vprašanje bo pozitiven, vendar je treba pojasniti nekaj pomembnih točk. Državno regulacijo cen je treba zagotoviti le, kadar je to potrebno. Na drugih področjih deluje prosto tržni mehanizem. V tem članku bomo poskušali razložiti cilje in mehanizme državne intervencije v cenovno politiko.

Kot veste, tržno gospodarstvo se ne razvija tako spontano, kot se zdi. Včasih se prilagodi, da se učinkoviteje spoprime z glavnimi nalogami. Torej, naštevamo cilje državne ureditve:

• na nekaterih področjih gospodarstva je naravni monopol. V teh primerih je svobodna konkurenca neučinkovita in včasih popolnoma nemogoča. Zagotoviti, da konkurenti naravnih monopolov ne dvignejo cene, stroški blago in storitve se vzpostavijo na državni ravni. Tako se inflacija zmanjša in ustvarijo se optimalni pogoji za stabilno gospodarsko rast. Treba je omeniti, da so področja naravnih monopolov določena v zveznih zakonih;
• državna regulacija cen je potrebna za zmanjšanje socialnih napetosti;
• Tak ukrep prispeva h krepitvi nacionalne konkurenčnosti na mednarodnih trgih;
• obstaja spodbuda za različne nadgradnje;
• glavni cilj je stabilizirati socialne strukture in optimizirati razvoj države na gospodarskem področju.

Državna regulacija cen se običajno uporablja na področjih, kot so pošta, "trošarina" blaga, telegrafi, carinska politika, železniške storitve, obdavčenje, medicina. Posredno se je dotaknil področij, kot so posojila, subvencije.

Obstajajo različni mehanizmi za urejanje gospodarstva. Naj poskušamo našteti glavne:

• opazovanje s strani posebnih organov. Cilj je povečati stroške potrošniška košara da bi določili indeks nominalne rasti pokojnin in plač;
• posredni vpliv. Na primer, ukinjene ali uvedene carinske omejitve, davčne spremembe;
• vmešavanje v proces. Država dovoljuje rast proizvodnih stroškov. Ta ukrep neizogibno sledi povečanje cen;
• vpliva na stroške storitev in blaga na območjih naravnih monopolov. Podobno država določi cene na tistih področjih, kjer je glavni kupec. Na primer, to je gradnja, blago za vojsko, oborožitev;
• neposreden vpliv. To so zlasti državne subvencije, ki znatno zmanjšajo proizvodne stroške. Zato se rast cen upočasni ali pa se v celoti ustavi. Poleg tega obstaja državna politika, ki neposredno vpliva na vrednost "trošarinskega blaga", za katerega veljajo posredni davek;
• vpliva na zunanjetrgovinske cene. Izvaja se z zmanjševanjem ali izvzetjem iz davkov ali zagotavljanjem posebnih posojil in subvencij;
• fiksne preferencialne cene za proizvode, proizvedene v gospodarskem sektorju v lasti države. Na primer, to so energijske, poštne in telegrafske ter železniške tarife;
• Državna regulacija cen se lahko kaže v obliki določitve omejitev za povečanje proizvodnih stroškov. Tak mehanizem se uporablja le v skrajnih primerih, na primer z poslabšanjem napetosti v družbi;
• prenos nadzora nad cenami na mednarodne organe. Na primer, določitev vrednosti neželeznih kovin s strani Evropskega združenja za jeklo in premog pri določanju cen za kmetijske proizvode v Evropski skupnosti.