`Moja koča na robu, nič ne vem. ` Obstajajo čudna literarna združenja

Številne zanimive stvari skrivajo ruski ljudski izgovori. Njihova interpretacija je zanimiv poklic tako za profesionalce kot za neprofesionalce. Predlagamo, da v našem članku upoštevamo slavni izrek: "Koča z robom, nič ne vem" - njen pomen in pomen.

Se bojite tihih brezbrižnih ljudi

Obstaja maksimum, ki uči, da je treba ravnodušnost bolj strah pred negativnimi čustvi, se zdi, kot je to: "S tihim soglasjem ravnodušnih se dogajajo vse težave na zemlji." Ne toliko branimo tistih, do katerih je vse "do svetlobe", vendar se spominjamo, da indiferentni pridigajo o neukrepanju in na primer ne delajo zla. Tako so, seveda, možni in krivci, vendar na enak način kot drugi.

Izrek "moja koča z roba, ne vem ničesar" sledi istemu pomanjkanju.

Ponavadi so ljudje rekli, da živijo na samem robu vasi, kar pomeni, da je njihova koča na robu. Pozneje je sčasoma ta fizična lokacija postala skoraj metafizična in figurativna in začela izražati določeno načelo življenja.

Ruski ljudje in slavni izrek

Pravzaprav, kot N.A. Berdyaev: "Duša ruskega človeka kolektivne narave in duša Evropejec je posameznik". In Res je. Spomnite se kmečkih skupnosti, Sovjetske zveze, ko so bili ljudje skoraj prisilno vezani na kolektivno in se obrnili navzven in predstavili celo najbolj skrivne in skrivne dogodke osebnega življenja javnosti. Na primer, taka stvar je bila "komorno sodišče". Njen glavni namen je narediti nekaj moralne ocene vedenja osebe, tudi osebnega zasebnega življenja. Potem bi veliko, verjetno, želel reči: "Moja koča na robu, ne vem ničesar" - vendar je bilo nemogoče.

Pregovor in sedanjost

Zdaj imamo vsi nasprotno: ljudje pomagajo drug drugemu le v mejnih, kriznih razmerah, ko je že nemogoče, da ne pomagajo. V ostalem raje ostanejo v senci in opravljajo svoje lastne dejavnosti. Na eni strani lahko prikrivamo javne oporekanju takšnim predstavnikom našega naroda, po drugi strani pa je takšna rast individualizma upravičena. Prvič, ker hitrost našega življenja skoraj ne pušča časa za reševanje drugih ljudi, s katerimi se soočajo. Drugič, obstaja možnost, da če je človek brez težav, kot je kalašnikovska puška, ga bodo preprosto uporabljali, kadar koli bo to mogoče. Zato je včasih bolj varno reči: "Moja koča na robu, nič ne vem" - in "pretvarjam se, da je cev." In zdaj je prišel čas nepričakovanega literarnega približevanja.

Mikhail Zhvanetsky

Naš slaven humorist in satirik je v svojem delu "Fenya, moja žena" premagal slavni izgovor. Tam je ploskev to: človek iz prve osebe pove, kako se je uspešno poročil. Ko je kriv za svojo ravnodušnost do skoraj vsega, od političnih dogodkov in konča z babicami, ki so padle na ulico, se junak odziva v resnično avtorskem slogu, ko bralec ne razume: šale Michal Mihalych ali resno. Samo tako je smešno, da je tako. Če se junak vpraša o nečem, zakaj tako, zakaj se nasmehne, pravi: "To ni zame, za Fenechko je." Konča z vsemi besedami z besedami: "Vse do Fenichke!". In bi lahko končal na naslednji način: "Koča na robu!" Pregovor, kot smo videli, za vse priložnosti. "Hut" Zhvanetsky v stilistični v tem kontekstu ni primeren.

Albert Camus. "Outsider"

Zdaj se premaknemo na drugega avtorja in žanra. Slavni Francoz je v svojem slavnem romanu razkril podobo človeka, vse do brezhibnega. Vzdrževanje romana: "Ne zanima me". Camus je imel lastne naloge, želel je ustvariti vizualno podobo človeka absurda, toda le strokovnjaki vedo za to. Povprečni bralec vidi samo zelo apatično osebo.

Roman se začne z znamenitimi črtami "Danes je mama umrla. In morda včeraj ne vem. " Na pogrebu je mučen s toploto, preden ga hoče piti kava in kaditi ter celo kaditi več. Z drugimi besedami, žalost ga ne zanima veliko. Merso ne bo spustil solze pred ljudmi drugih ljudi, in ne čuti posebne izgube, njegovi odnosi s svojo materjo so bili kul.

Z ljubeznijo ista zgodba. Samo bližina smrti vodi junaka iz nesmiselnega.

Tako upamo, uspeli smo pokazati, da je beseda "moja koča z robom" univerzalnega pomena. Načeloma ga lahko uporabljajo ruski in francoski, vendar je še vedno bližje nam v duhu in slogu.