Struktura, predmet in predmet psihologije kot znanosti

Psihologija kot znanost preučuje vedenje in mentalnih procesov, mimo človeka.

Predmet psihologije kot znanosti na različnih stopnjah njegovega razvoja je bil določen na različne načine. Do 18. stoletja je bila v tradicionalnih predstavah predmet duša človeka. V angleški empirični asociacijski psihologiji (J. St. Mill, D. Gartley, G. Spencer, A. Ben) je bilo vprašanje fenomenov zavesti. V strukturalizmu (W. Wundt) je bil subjekt viden pri izkušnjah s temo. Funkcionalizem (F. Brentano) je upošteval namerna dejanja zavesti.

Predmet psihologije kot znanosti, ki se začne s IM Sechenov (psihofiziologija), se razume kot izvor tipov duševne dejavnosti. V vedenju (J. Watson) je bila glavna stvar vedenje. Psihoanaliza, ki jo je vodil Z. Freud, se je obrnila na nezavedno.

Predmet psihologije kot znanosti v gestaltni psihologiji (Max Wertheimer) je opredeljen kot obdelava in obdelava informacij ter rezultati teh procesov. V Ljubljani humanistična psihologija (A. Maslow, V. Frankl, C. Rogers, Rollo May) znanstveniki največ pozornosti namenjajo proučevanju osebne izkušnje posameznika.

V domači znanosti na začetku oblikovanja sovjetske psihologije kot takega ni bilo resno postavljeno vprašanje, kako določiti predmet psihologije kot znanosti. Šele v tridesetih letih se je subjekt začel razlagati kot »občutki, ideje, čustva, misli posameznika«.

Halperin je predmet psihologije opredelil kot orientacijsko dejavnost (ta koncept je vključeval kognitivne oblike aktivnosti človeške psihike in občutja, potrebe, voljo).

Tako se je kot posledica razvoja znanosti predmet psihologije imenoval duševni proces ter pripadajoče države in lastnosti ljudi, pa tudi vzorci njihovega vedenja. V tem je pomembna vloga preučevanja stvaritev zavesti, njenega razvoja, delovanja in povezave s splošnim vedenjem in praktičnimi dejavnostmi ljudi.

Struktura psihologije kot znanosti na sedanji stopnji njenega razvoja je precej zapletena. Obstaja več razvitih splošno priznanih struktur znani psihologi.

Ananiev strukturira psihologijo v oddelkih, ki proučujejo posamezne vidike zavesti in človeške dejavnosti. Izloča oddelek, ki študira človekova ontogeni kot posameznik (skupno, razlika, starost, ontopsihofiziologiya, Psychophysiology) -, ki študira na osebo v svoji celotni življenjski poti (skupaj, diferencialni, primerjalna, psiholingvistike, psihološko teorijo motivacije, psihologije odnosov) -, ki študira na osebo kot predmet dejavnosti (psihologije znanje, delo, ustvarjalnost, splošna in genetska psihologija).

Hansen poudarja takih vej znanosti kot splošne psihologije, Psychophysiology, psihofizika, psihologije živali, skupine predmetov, razvoj (filogenija, ontogenesis, anthropogenesis, primerjalna), dejavnost (vedenje, delo, znanje, komunikacije), socialne psihologije (zgodovinsko, medosebni odnosi, osebnost , množičnih komunikacij) tipološki razlike razlika (anomalije razlike), etnične razlike posameznih razlik).

Platonov strukturira znanost, kot sledi: splošna, razvojna psihologija, pedagoška, ​​medicinska, psihologija dela, šport, vesolje, letalstvo, vojska, pravna, javna.

Glavni predmet psihologije kot znanosti je oseba ali skupina ljudi (tudi živali) kot nosilci psihike. Raziskujejo in preučujejo z uporabo znanstvenih metod za določitev praktičnih priporočil in oblikovanje novih teorij znanosti.

Psihologija želi odgovoriti na vprašanje: zakaj se človek obnaša tako in drugače v določeni situaciji. V zvezi s tem se preiskuje tak mehanizem kot psiha, ki usmerja vse motive in vedenjske akcije osebe.