Zakonik o kazenskem postopku, čl. 7: značilnosti in komentarji

Zakonitost je eno od glavnih načel kazenskega pravosodja. To pomeni, da udeleženci v procesu izpolnjujejo dolžnosti in pravice drugih, ki izvajajo dejavnosti iz pristojnosti, ki jih določajo regulativni akti. To še posebej velja za tožilca, preiskovalca, sodišča, preiskovalca in drugih pooblaščenih uradnikov.

Nadalje preuçimo posebnosti prijave s strani teh subjektov o naçelu zakonitosti, Art. 7 Zakona o kazenskem postopku, s pripombami odvetniki.

Normalna vsebina

V Ljubljani Art. 7 Zakona o kazenskem postopku se ugotovi, da preiskovalni organ, preiskovalec, sodišče, tožilec, preiskovalec, vodje organa ali preiskovalna enota ne morejo uporabljati zveznih zakonov, katerih določbe so v nasprotju s CCP.

Sodišče lahko v postopku ugotovi neskladnost normativnih aktov Kodeksa. V takšnih primerih odloča v skladu s CCP.

Kršitev določb Kodeksa s strani pooblaščenih oseb in organov pomeni nedopustnost dokazov, pridobljenih med postopkom.

Glede na 4. del 4. člena 7 Zakona o kazenskem postopku, akti, ki jih izda sodišče, tožilec, preiskovalec, preiskovalni organ, poizvedovalec, morajo biti motivirani, utemeljeni in zakoniti. Ta recept se uporablja za definicije, odločitve in druga naročila.

Specifičnost norme

Načelo zakonitosti temelji na določbah 15. člena Ustave.

V 1, 2 delih Art. 7 Zakona o kazenskem postopku je bila določena prednostna naloga kodeksa nad zvezno zakonodajo pri izvajanju kazenske procesne dejavnosti. Vendar ta določba ne velja za FKZ ali mednarodne sporazume. Ti normativni akti imajo večjo pravno moč kot kodeks.

To stališče potrjujejo določbe Resolucije COP št. 13-P iz leta 2004.

Omejitve

Prednost CCP na druge običajne zvezne zakone je lahko omejena na predmet predpisa. Za Zakonik o kazenskem postopku je kazenski postopek, to je postopek za vodenje zadev na predkazenskem in sodnem postopku. Skladno s tem kodeks ne more nadomestiti ali razveljaviti določb zakonodaje, ki uvaja kazniva dejanja, kaznovanje ravnanja, velikost, vrste kazni ali pooblastila posebnih organov za kazenske sankcije za storilce. Iz tega sledi, da imajo v prisotnosti posebnega subjekta regulativne ureditve drugi zvezni zakoni prednost pred CPC.

Določbe Kodeksa nimajo prednosti, kadar zakonodajni akti predvidevajo dodatna jamstva o interesih in pravicah določenih kategorij subjektov, vključno s tistimi, ki so povezani z njihovim posebnim postopkovnim položajem.

Nuance

V skladu z ustavnim in pravnim pomenom, Art. 7 Zakona o kazenskem postopku ne izključuje izvajanja postopkovnih ukrepov pri izvajanju drugih zakonov, če so zagotovljena jamstva za svoboščine in pravice njihovih udeležencev. Zato se norma ne more šteti za kršitev ustavnih pravic zadevnih oseb.

Brezpogojna prednostna naloga Kodeksa pri odločanju

Določen je z drugim delom Art. 7 Zakona o kazenskem postopku. Običajno je določeno, da določbe Kodeksa pri sprejemanju odločitev vodijo ne le sodišče, ampak tudi drugi udeleženci v postopku, ki imajo ustrezna pooblastila. Zlasti se nanaša na organe in uslužbence, ki sodelujejo pri razkrivanju kaznivih dejanj, pa tudi na nadzor nad zakonitostjo preiskave.

V zvezi s sodiščem je treba pri odločanju o vsebini upoštevati določbe Art. 316 Zakonika o kazenskem postopku. V delu 7, se na primer ugotovi, da če sodišče ugotovi, da je obtožba, s katero se tožena stranka strinja, dokazana z materiali, zbranimi med postopkom, odloči o kazni in ji naloži kazen. Hkrati njegova velikost ne sme presegati 2/3 roka / velikosti najstrožje sankcije, predvidene za dejanje.

Dopustnost dokazov

Pri zbiranju gradiva za naknadno dokazilo o določenih okoliščinah je treba uporabiti le tiste metode, ki so določene na zakonodajni ravni.

Del 3 člena 7 Zakonika o kazenskem postopku temelji na določbah drugega dela člena 50 Ustave. V skladu z njo se dokazi, pridobljeni v nasprotju z zveznim zakonom, ne morejo šteti za dopustne in se uporabljajo v sodnih postopkih. Tako se ob takih informacijah obtožbe ne more graditi - sodišče nima pravice uporabiti pri presoji nezakonitosti akta in ugotovitve vpletenosti določenega predmeta.

Te določbe veljajo za dokaze, ki so bili kršeni ne le z normami Zakonika o kazenskem postopku, temveč tudi z drugimi zveznimi zakoni, vključno s CCP, kodeksom upravnih prekrškov in tako naprej.

Stališče EKČP

V skladu z uporabljenim pristopom Evropsko sodišče, koncept dopustnosti nekaterih gradiv v kazenskem postopku je predvsem predmet ureditve pravnega sistema določene države. Domača sodišča, ki ocenjujejo pridobljene dokaze za njihovo pomembnost in dopustnost.

Naloga NCHR v skladu s Konvencijo ne dokazuje, da je bilo pričanje pravilno priznano kot dokaz, ampak da bi ugotovili, ali so bili postopki na splošno pošteni.

Pripombe na 4. del iz. 7 Zakona o kazenskem postopku

Načelo zakonitosti predpostavlja strogo skladnost s predpisi, določenimi v kodeksu, in ureja vsebino in oblike procesnih dokumentov. Med pripravo ustreznih aktov je treba spoštovati civilno in kazensko pravo.

Zahteva za veljavnost, delno določena 4 tbsp. 7 Zakona o kazenskem postopku, predpostavlja, da so sklepi, ki so navedeni v dokumentu, potrjeni z dokazi, zbranimi med postopkom, upoštevajo vse podatke, ki se nanašajo na posameznika tožene stranke / tožene stranke (osumljenca) in drugi.

Pooblaščeni uslužbenci pri izdaji odločbe morajo voditi načelo enakosti državljanov pred sodiščem in zakonom, upoštevati njihove interese in pravice.

Zahteva po motivaciji se šteje za izraz veljavnosti in zakonitosti odločbe.

Odločitev sodišča je razdeljena na več delov. Eden od obveznih elementov dokumenta je obrazložitveni del. Odraža motive, razloge za odločitev. Njihova prisotnost krepi verodostojnost dejanja, ji daje procesno neoporečnost.

Poleg tega so motivi, ki jih odraža resolucija, omogočili preverjanje pravilnosti njegovega sprejetja.

Procesni dokument je priznan kot utemeljen, motiviran, zakonit samo v primeru, da postopkovno odločitev / ukrepanje, določena v njej, nastala zaradi nujnosti, izvedene / izvedene v prisotnosti pogojev, določenih s strani CCP in prepričljivo utemeljene z ustreznimi argumenti.