Zgodovinski materializem kot nekakšno materialistično razumevanje sveta

Označevanje glavnega oblike bivanja, Filozofi so vedno razmišljal o tem, kaj se dogaja v ontologiji telesna in pravi, ali je en sam vzrok, in ali je temelj vsega, kar obstaja samo po sebi. Doktrino o večnosti fizičnega sveta nam dajejo starodavna Indija in Kitajska. Zato lahko rečemo, da so se zgodovinske oblike materializma pojavile v razvoju filozofije. Najstarejši med njimi, starinsko, opredelijo glede na to, s posebno snovjo ali simbol, o katerem obstajajo različne organe in predmete, in da so umirajo, turn (voda, "Apeiron", zrak, ogenj, atomov in pustotahellip-). To je, kot je Aristotel pravilno ugotovil, filozofi tega trenda verjeli, da je bistvo v prvem načelu ne spreminja, se le zdi, da nas v različnih oblikah.

Čeprav so bile te ideje popularne figure renesanse, se domneva, da je bil ta XVII stoletja živi še ena oblika materializma - za mehanične. Descartes definira materijo kot nekakšno neodvisno bitje, njegov atribut pa se imenuje razširitev. Newton dodaja lastnosti te snovi še vedno nepremostljivost, vztrajnost in težo (zadnja dva združuje koncept mase). Misli razsvetljenstva so definirali materijo kot vse, kar je mogoče razumeti z občutki in občutki, in celo vse, kar obstaja zunaj zavesti osebe. Vendar pa je razmerje med različnimi stvarmi in pojavi takrat videli po takrat prevladujočem znanstvenem pogledu na svet, kot je povsem mehanski, kot velik zapletenih ročnih ur, pri čemer je vsako od koles ali kolesce igra vlogo.

Eden od redkih poskusov razložiti zgodovino človeštva in odnosi z javnostmi na podlagi materialnih načel je postal marksizem. Ogromno vlogo v tem je igrala Feuerbachova doktrina objektivnosti snovi, pa tudi racionalizem klasike nemške filozofije. Karl Marx in Friedrich Engels, ustanovitelji tega trenda v zgodovini idej, predstavili prakso odnosa med človekom in svetom. Navajali so, da je primarno vprašanje filozofije kot taka problem primarnosti in priznava, da je prednost materije primarna podlaga za obstoj, vključno s socialno. Tako se je rodil dialektični in zgodovinski materializem.

V okviru marksističnega koncepta so njegovi ustvarjalci uporabili Heglova dialektična načela ne le za analizo narave, ampak za politiko, ekonomijo in druge družbene procese in pojave. Zato so prišli do novega pristopa do kompleksnih vprašanj, povezanih z življenjem družbe. Če je prejšnja filozofija upoštevala ideje in teorije kot gonilne sile družbenega razvoja, se zgodovinski materializem osredotoča na gospodarsko življenje in predvsem na področje dejavnosti, ki daje proizvodne izdelke. Odnosi na tem področju z vidika te teorije določajo vse druge vrste povezav med kolektivi ljudi in predstavljajo gospodarsko osnovo družbenega življenja. In to samo oblikovanje javnega zavedanja (to je prevladujočega morala, zakona, idej in tako naprej).

Marx in Engels sta uspela odkriti elemente ponovitve v procesu razvoja in različnih obdobij. Iz tega so ugotovili, da ne le narava, ampak tudi družba v skladu z določenimi zakoni. Zgodovinski materializem se ukvarja ne samo z določitvijo teh zakonov, ampak tudi z izolacijo posameznih stopenj v procesu njihovega delovanja. Znanstveniki so te faze poklicali družbeno-ekonomske formacije, katerih pojav v njihovi vlogi ne samo ne in ne toliko posameznikov, kot so ogromne množice ljudi. Prav tako so opredelili svojo vizijo razlogov za nastanek in delovanje države, družbenih skupin (razredov), kako se borijo in medsebojno komunicirajo, pokazale evolucijo družine in tako naprej.

Zgodovinski materializem, na svoj način, predstavlja problem človeka. Marxistična filozofija zmanjša bistvo ljudi do družbenih značilnosti, do vseh družbenih odnosov. Zato tu posebno vlogo igra teoretsko razumevanje takšnega družbenega pojava kot odtujenosti. V tem pojmu so predniki marksizma opisali zelo zapleten pojav, ko se zaradi različnih vrst človeške dejavnosti sam proces, kot rezultat, pretvori v nekakšno zunanjo silo. Začenja se nad ljudmi, da pritisne na njih, da jih nadomesti z vsemi drugimi občutki in stališči. Razlog za to je izkoriščanje in leži osnova slednje zasebna lastnina o sredstvih, s katerimi se izvaja proizvodnja. Zato so predlagali edini možni možni izhod iz te situacije: sprememba vrste lastništva teh sredstev od zasebnega do javnosti.